Izzivi pri obvladovanju OEE  - skupne učinkovitosti

OEE - Overall Equipment Effectiveness je skupna ali splošna učinkovitost opreme in predstavlja način merjenja učinkovitosti proizvodnje.

Izraz oz. formulo OEE je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izumil japonski pionir in ustvarjalec metode TPM – Total Productive Maintenance, Seiichi Nakajima, ravno z namenom, da dokaže učinke tega pristopa.

OEE merimo v odstotkih, rezultat 100 odstotkov pomeni, da proizvodna enota deluje s polno zmogljivostjo. To je v resnici skoraj nemogoče, zato prizadevanj za zmanjšanje izgub učinkovitosti nikoli ni konca.

OEE se nanaša na vašo proizvodno produktivnost in meri koliko časa vaša proizvodna linija deluje s polno zmogljivostjo. To pomeni:

• čim hitrejši tek (zmogljivost),
• brez časov ustavitve (razpoložljivost),
• brez izmeta in popravil izdelanih kosov (kakovost).

Če pomnožite te elemente, dobite formulo za izračun OEE: »OEE = zmogljivost x razpoložljivost x kakovost«.

Mejniki pri obvladovanju OEE se nenehno pomikajo navzgor. Vse več je podjetij, ki dosegajo svetovno odlično učinkovitost, ki je višja od 85%. Razlog ni zgolj v merjenju skupne učinkovitosti (OEE), temveč v izpopolnjevanju organizacije in procesov obvladovanja skupne učinkovitosti. Podjetja vse bolj obvladujejo OEE z usmerjenimi - vodenimi aktivnostmi TPM,  na osnovi vrednotenja, analize izgub in vse manj stihijsko, z gasilskimi akcijami.

Katere izzive prepoznavamo pri obvladovanju OEE?

V osnovi formula za izračun OEE, zaradi svoje jasnosti, ne predstavlja dvomov. Mnogo pa je nejasnosti pri tolmačenju časov stanj, npr. ali pri izračunu OEE upoštevamo dan - 24 ur ali zgolj planirani čas zasedenosti. Pogosto ni jasno opredeljeno, kaj so planirani zastoji in kako jih upoštevati pri izračunu. Še največ zmede, pogosto zaradi različnega izrazoslovja, predstavljajo družine ali skupine izgub, ki jih metoda TPM sicer zelo jasno opredeljuje, v podjetjih pa pogosto naletimo na specifično delitev in tudi interpretacijo. Ni vseeno kako delimo izgube, kajti od družine (npr., odpoved, mikro zastoj, menjave …) in tipa izgube (npr. daljši zastoj zaradi odpovedi, kronična odpoved), je odvisen proces postopanja.

Velika neznanka so časi ciklov, kaj je to nominalni, kaj teoretični ali tehnološki in kaj praktični čas cikla.

Če smo uspešni v tem, da zagotavljamo merjenje OEE - skupne učinkovitosti skladno z metodo, nam naslednji izziv lahko predstavlja zanesljivost merjenja. Čeprav je merjenje OEE v mnogih podjetjih že avtomatizirano, sama avtomatika še ne zagotavlja zanesljivosti merjenja. Tukaj nastopi človek, ki deklarira posamezne parametre, izbira in vpisuje zahtevane informacije, po bolj ali manj robustnih standardih.

V primeru, da osvojimo metodo in zanesljivost merjenja OEE, nato nastopi najtežji izziv - obvladovanje OEE. Govorimo o preizkušenih in strukturiranih procesih za doseganje maksimalnega OEE.

Neizkoriščena priložnost za večino podjetij je še vedno uresničevanje procesov in orodij, ki jih deklarirajo tako imenovani stebri TPM: samostojno vzdrževanje,  načrtovano vzdrževanje, usmerjeno izboljševanje …

Razdelan OEE in TPM na operativnem področju, pomeni zgolj, da delamo prave stvari, žal pa ne tudi pravilno. Pravilnost postopkov zagotavlja organizacijski nivo, ki obsega strategijo in dnevno vodenje procesov TPM. Za vse to so potrebne sposobnosti, da se namesto z gašenjem, npr. s spremljanjem rezultatov OEE (odziv v stilu: »nekaj je potrebno narediti«), odzivamo s TPM določenimi procesi.